Vsakoletna lepotna tekmovanja sprožajo zavist žensk in spodbujajo k delovanju moške žleze. Pa je vredno?
Božidar: Kako si kaj?
Miss: Dobro, malo me boli glava, ker sem prejle brala Muco copatarico. Globoka knjiga, vam jo toplo priporočam.
Božidar: Ste imeli mladostnisko ljubezen?
Miss: Ja, seveda sem imela mladostniško ljubezen in to je nekaj najlepšega, kar se človeku lahko zgodi in se rada spomnim kako mi je bilo lepo pri srcu pa kako sva se lupčkala ob potoku pa to, pa skrivala pred njegovo hudobno ženo, hihi. Oh, kako pogrešam tretji razred, pa to, hihi.
Božidar: Ste imeli kakšne težave v družini, ko si bila še otrok?
Miss: Ne, kakih večjih težav sicer nismo imeli. Se pa spomnim, da je bila moja mama precej seksipilna ženska. Vedno ko je kaka druga pogledala mojega očeta, je postala večkrat čisto zelena od seksipilnosti in večkrat sta se zaradi tega tudi prepirala. Ali pa kadar je bil oče na kakem službenem potovanju, je mama samo sedela pred televizijo in razmišljala o tem, če je mogoče oče s kako drugo, pa to, skratka precej je bila seksipilna, to me je motilo pri njej, pa to.
Božidar: Bi se slekli za predsednika krajevne skupnosti?
Miss: Ne, to pa res ne. Mislim ja no, nikoli pravijo da ne da rečeš nikoli in vedno da ... kaj je že bilo tisto .. aja, vedno reci nikoli, ne, nikoli ne reci ne vedno oziroma včasih. Nene, to tudi ni prav, reci vedno in vedno nikoli pravijo, ampak to zame ne velja, ker ne bi. Šla. Naga. Mislim, se slikat za predsednika revne skupnosti, pa to.
Božidar: Ste mislili rek nikoli ne reci nikoli, kajne?
Miss: Kar sem mislila sem že povedala in ni treba zdaj obračat vprašanj, ko novinarji samo to znate obračat pa vprašanja pa to in to men sploh ni kul, pa to.
Božidar: Kaj bi spremenila, ce bi postala miss?
Miss: Itak, mir, pa to. Pa nahranila bi vse otroke, pa prepovedala bi AIDS, še posebej v Afriki!
Božidar: Kako pa bi to storila?
Miss: Ja tako, ker bi bila miss, pa to, a ne? Halo? S katerega planeta si pa padel? Sem pa že nekaj naredila na tem področju. Do mene je pred nekaj meseci stopil neki najstnik in me prosil, če me lahko gleda med tuširanjem, da že dolgo strada. Seveda sem mu željo izpolnila, to je bilo najmanj kar sem lahko storila. Že samo zadovoljstvo, ki sem ga videla na njegovem obrazu mi je poplačalo vse. Res lep občutek, vsak bi moral kaj prispevati za boljšo družbo.
Božidar: Kaj se ti zdi najpomembnejse pri izboru za miss?
Miss: Ja najpomembnejše pri izboru za miss, pa to, se mi zdi kot prvo sam izbor recimo, a ne? Mislim tega ne mormo rečt, da to ni pomembno, pa to, ker dejansko je in tud tko na splošno, no drugo kar bi pa rada tudi poudarla, pa to, je pa recimo sam izbor tud, a ne? Pa to. Ja. Hihi.
Božidar: Ali imas veliko podpore pri starsih na svoji manekenski poti?
Miss: Ja mam pore in rada bi tole tud povedala vsem najstnicam ki ... v katero kamero morm govorit?
Božidar: Saj imamo samo en fotoaparat.
Miss: Aja, pa res, hihi, pa to. No vsem najstnicam bi rada rekla, a ne, da naj se kar nič ne sekirajo če majo kako kilo preveč al pa recimo pore, pa to, ker je samo važno, da se dobro počutjo, pa da se spoštujejo, a ne, pa to. Ker, poglejte, jaz ko sem bila mala, a ne, pa mi ni šlo fajn pa sem se tut sekirala pa to, ampak to je brezveze, ko zdej pa sem že ful dosegla in sem ful srečna, pa to?
Božidar: Kaj pa sola? Kaksne imas plane za zivljenje?
Miss: Ja trenutno sem vpisana na Visoki šoli za management v Kopru, kjer so vpisane vse lepe punce mojega ranga, ker nameravam postati nekoč uspešna podjetnica, ki se bo ukvarjala s ful pomembnimi posli pa sestanki pa to. Aja, pa bom potovala okrog recimo bom šla v Tokio pa v New York pa Pariz pa to. K to na vseh teh modnih trgovinah piše na vrhu a ste opazili, ja verjetno niste, a veste jaz pa pozorno gledam, pa se učim pa to. Ja, Tokio pa New York pa Pariz. Sam to ne bo kr neki tako, to bojo taki pomembni projekti, recimo "pospeševanje podjetniških idej mladih v gospodarskem okolju za sistematično vzgojo podjetne mladine" ... a ne, sem se zmotla, hihi, to je en predmet na naši šoli, pa to, no saj veste kaj mislim ne?
Božidar: Kaj menite o teoriji Giordana Bruna, da je človeški um le še eno izmed človeških zaznavnih aparatov in je kot tak omejen v svojem fizičnem svetu, torej nezmožen dokopati se do višje resnice?
Miss: Ja takole bom rekla, tega modnega kreatorja ne poznam in ga tudi ne spoštujem, če tako misli, ker če on misli da sem umsko omejena, pa to, pol pa ga ne spoštujem, ker je on umsko omejen, pa to. Ta, kak ste že rekli da mu je ime, ta Giorgio ali kaj je že je navaden primitivec in prepričana sem da ga noben pameten ne more spoštovati, ko pa take govori okoli, pa to!
Božidar: Ali mislite da je Slovenija preveč skorumpirana država?
Miss: Ne vem, ali je preveč ali premalo skrompirjena. Verjetno malo že mora biti tudi krompirja, preveč pa spet ne, jaz recimo ga mam rada, drugi majo pa rajši kaj drugega, a ne?
Božidar: Ali mislite da se bodo stvari podražile zaradi uvedbe evra?
Miss: Ne, ah, kje pa! Zdaj, ko mamo tole dvojno označevanje cen, pa ko gledam po katalogih in tam ko recimo kak plašč stane, ne vem, 100 jurjev, zraven pa je cena v evrih vedno ful manjša. Ponavadi je potem v evrih za stotisoč, evo na pamet govorim, tisoč evrov, a ne, tisoč je pa sigurno tam okrog dvajsetkrat manj kot sto tisoč, spet na pamet govorim.
Božidar: Ne, ni.
Miss: Kaj ni, spet se delate norca iz mene, novinarji ste ena sama zgaga in potrata časa! Vem, da je tisoč manj kot sto tisoč za kakih dvajsetkrat in o tem nočem več razpravljat! Pika stop! Pika, pika stop! Pa vsakič ko vi rečete "ni" sem jaz avtomatično dvakrat rekla "je"! Evo, pa sem te zafrknila, hihi, pa to.
Božidar: Kdaj si prvič ugotovila, da dedek mraz ne obstaja?
Miss: Kaj? Hihi, mogoče res nisem najbolj pametna od vseh zemljanov, ampak tako neumna pa tudi nisem. Ne vem vsega, ampak nekaj pa le vem, ni me potrebno jemati tako na lahko. Vem, da dedek mraz obstaja in ne boste me metali na take neke kao finte ko ostale missice, pa to!
Božidar: Hvala za pogovor
Miss: Ni panike.
Objave
Namesto vsebine nas je sredi lepega januarskega popoldneva na našem prelepem portalusu pričakal tale letak. V en glas smo zakričali: "Da, vojno je treba ustaviti TAKOJ in za VSAKO CENO! Ampak ne še zdaj, počakajmo do kosila." Po kosilu pa smo bili seveda že preveč utrujeni da bi šli lastnoročno ustavit vojno.
