Geneza - Izgon iz raja

(Gen 3:1-5) Kača pa je bila bolj zvita kot druge živali, razen glist, ampak gliste niso mogle govoriti. Rekla je ženi, ki vedno pade na te finte: "Ali je bog res rekel da ne smeta kaditi?" Pa je bila žena brihtna: "To pa sploh ni res, to ti je gotovo povedala ta in ta, seveda lahko kadiva, ampak ne smeva pa kaditi v javnih prostorih, to je pa res, ampak kar je prav je prav, enih pravil se pa moramo držat, a ne. Če ne bi bilo nobenih pravil a veš kakšna štala bi bil tale vrt, to bi bilo vsepovsod kup plevela, nič ne bi bilo pokošeno; sem ravno zadnjič rekla mojemu ..." Kača ni mogla verjeti, koliko lahko žena govori, ne da bi kaj pametnega povedala, zato jo je prekinila: "Saj ne bosta umrla. Bog samo ve, da če bi kadila v javnih prostorih bi postala tako frajerska kot on, pa ga je zato strah, ljubica moja, da se ne bodo začeli kar vsi obnašat kot bogataši."

(Gen 3:5-7) Žena je videla, da prepovedan sad res luštno zgleda in v kar se ona piči, to ona dobi. Vzela je, se zaprla noter v grelec za terarij in kadila in jo je prav malo začelo brigati za pravila, zdaj ko ni košenje trave v vprašanju, pa še možu je dala, da ne bo rekel, da je psica. Oba sta kadila. Nato sta ugotovila da sta nudista in ker sta bila zdaj frajerska, sta si za šalo sešila predpasnik iz smokvinih listov. Mož je mislil, da je žena v tistem seksi, in mu zato smokvini listi niso prav veliko mogli skriti.

(Gen 3:8-13) Bog se je ravno sprehajal tam okrog in klical človeka. Človek in žena pa sta se skrila pred njim. Gospod je rekel: "Kje si?" Človek je rekel: "Sem slišal da lomastiš okrog, pa sem se skril ker," ni pa hotel povedati, da mu stoji, zato je rekel: "ker sem nag!" Pa je rekel gospod: "Kdo ti je rekel da si nag, a si ti slučajno kadil v javnem prostoru, pizdun mali," ga je ošteval medtem ko mu je navijal ušesa. "Žena je vsega kriva," je dodal človek in pri tem še vedno mislil na erekcijo, bog pa je sicer pravilno a zgolj slučajno sklepal, da mu je žena dala sad: "A je bilo treba tega?" Žena pa se je brž znašla: "Tale kača akviziterska je kriva," in planila v tak srce parajoč jok, da je še bog rabil robčke.

(Gen 3:14-19) "Zdaj bom pa jaz naredil mir tukaj," je bog popizdil. "Kača, ti se boš po trebuhu plazila vsepovsod in sovražile se boste z ženo! Žena, ti boš v mukah rojevala in krvav davek za tole plačevala vsak mesec! Človeku pa je rekel: Ti pa, ker si tak picek, da kar naprej nekaj ženo poslušaš, namesto da bi se malo postavil zase, pa se boš moral truditi za hrano. Zemlja ti bo plevel rojevala, švical boš kot konj, ko pa boš prišel z njive domov, pa ti bodo obupno smrdele noge! In potem," je še dokončal bog: ", na koncu boš pa umrl. Prag si in v prah se povrneš! Mater vam nespoštljivo!"

(Gen 3:20-24) Človek je bil malo žalosten. Ženo je imenoval Eva. Bog je oba nagnal ven iz Edena, preden jima pade na pamet, da bi bilo fajn jesti še iz tistega drugega drevesa, drevesa življenja. "Marš ven, pa svojo njivo si najdi, v raju ne rabimo smrdljivih kadilcev," so bile besede s katerimi je gospod bog pospremil človeka ven iz raja, pred Edenski vrt pa postavil par okromnih kosmatih vunbacačev, da se ne bi mož slučajno poskusil vrniti.