Geneza - Človek v raju

(Gen 2:7-14) Gospod bog, kot je zahteval da ga kličejo, je iz zemeljskega prahu naredil človeka, ki je bil najprej videti nekoliko štorast, ampak bog se je hitro učil. Ko je bi narejen, mu je dahnil v nosnice. Zadah, ki ga je bog imel od vsega tega žuranja predramil človeka in tako je človek postal živa duša. Gospod bog je zasadil vrt in ga poimenoval Eden, ker je imel v mislih tudi več vrtov z imeni Drug, Tretji in tako dalje, vendar si je kasneje premislil. V Eden je postavil človeka in naredil da je pognalo vsakovrstno drevje, da bo senca za kak lušten piknik kdaj pa kdaj, pa še hrano so dajala.Zasadil pa je tudi v sredi vrta travco življenja in tobak. Poleg vsega tega je tam nalepil še nekaj rek tako malo počez.

(Gen 2:15-23) Gospod bog je tja postavil človeka, saj je menil da se bo tam imel lepo, kajti lepo mu je uredil terarij. Gospod bog je človeku na vse svete zabičal: "Vse lahko tlačiš v usta, če hočeš, samo tobaka v javnih prostorih ne kadi. Na dan ko boš kadil boš gotovo umrl," je rekel vedoč, da je okrog robaka priključenih kup naprav na elektriko, ker je tam filter in grelec in umetni dozer za gnojila za rastlince in sploh vse, kar terarij rabi. Bog je gledal človeka kako sreba pivo in gloda grozdje v senci dreves, zato mu je postal malo nevoščljiv. "Ni dobro da je sam, naredil mu bom pomoč," si je mislil. Izoblikoval je vse živali in jih dal človeku da skrbi za njih. Hitro je ugotovil da so dobre za jesti, vendar to ni bila pomoč, ki mu je bila potrebna. Gospod bog ga je nato omamil, mu spulil rebro in probal če lahko naredi še enega. Ni uspelo ravno tako fino, kot prvič, ampak bo že nekako moralo biti dovolj. Naredil mu je ženo in jo pripeljal k človeku, ta pa je rekel: "O, kako fajn!"

(Gen 2:24-25) Zaradi babe bo torej mož zapuščal mamico, pri kateri mu ni prav nič manjkalo in pridružil se bo ženi in postala bosta eno meso. Vsepovsod bosta skupaj tiščala in adijo pikniki in adijo pivo in grozdje. Bila pa sta oba nudista, pa ju sploh ni bilo sram tega povedat na glas.