Saša Lendero - Ne grem na kolena

Mislil si,
da bom na vse pristala,
kot berač prosila,
da bi ljubezen dal mi ti.

Tukaj pesnica izraža svoje nezadovoljstvo z običajem, da se otrokom v naših krajih govori, da dedek mraz vse ve in vse vidi in vse sliši. Tega je bila bržkone tudi sama deležna tako v otroštvu s strani matere in očetov, kot verjetno tudi kasneje, v zrelejših letih njenega življenja s strani raznih ljubimcev. Ne strinja se z domnevno omnipotentnostjo dedka mraza, ki namiguje na to, da je dedek mraz na nek način Bog ali podoba Orwellovega Velikega brata, ker to otroke in kajpak tudi njo, plaši zaradi občutka nesvobode, za katero bi se morala celo boriti ("kot berač prosila"), da bi si jo lahko zaslužila, ona pa tega kajpak noče, pa čeravno za ceno "ljubezni", kot se je pesnica metaforično izrazila, pri tem pa je bržkone mislila na darila, razne Barbike pa to.

Mislil si,
da se bom kar zlomila,
te kleče rotila,

Nagovor dedku mrazu, naj nikar ne misli, da so vse male deklice tako naivne, da bojo storile vse za njegovo naklonjenost in da si lahko v moderni globalni vasi vsaka punčka kupi svojo barbiko, pa čeprav so ji na Emi rekli, da je že prestara.

da ostani, kot da nje več ni,
spet skrila solza, ko boli ...

Nekoč je verjetno izkusila bridko žalost, ko je bila celo leto pridna v šoli in se ni poljubljala s fanti, čeprav so jo vsi vabili na žurke, očku je nosila časopis in včasih stekla po palico, če ji jo je ravno vrgel in pomagala mami s posodo po kosilih, Barbike pa vseeno ni dobila. Očka ji je sicer razložil da je Barbika draga in da je (to je bilo še v tistih časih) treba ponjo v Avstrijo, šilinge se pa težko dobi, pa vseeno jo je prizadelo v dno duše in dedku mrazu nikoli več ni odpustila, kajti njena črnolasa soseda v katero so bili vsi zaljubljeni, čeprav očku ni prinašala nazaj palic, je dobila pa čisto novo kolo.

Ne grem na kolena,
ne bom več senca njena!
Ne bom se zdrobila,
kot kamen potonila!

Ne grem na kolena
preveč sem sebe dala,
pljuvala sem si v obraz
ponos teptala!

Ne bo se vdala vsodi, piše pesnica, dedku mrazu ne bo sedela na kolenih, pa lahko še stokrat pride v CityPark, ker noče večno stopicljati za stopinjami črnolasih deklet, ki jih ima dedek mraz (v pesmi upodobljen v eksplicitni perverzni formi) rajši. Postala bo samostojna ženska, se najprej vpisala na fitness ("ne bom se zdrobila"), nato pa se bo naučila plavat ("ne bom [...] kot kamen potonila"). Dovolj ji je tega, da se je moškim metala v objeme zaradi sindroma pomanjkanja daril ("preveč sem sebe dala") in si s tem, kot se je lepo izrazila, nos teptala.

Mislila sem, da usojena sva si za vedno,
da nihče še ljubil ni
na planetu tem tako močno,
kot jaz te ljubim,
tebi pa premalo je bilo.
Imel si me, imel si njo ...

Sicer še vedno ljubi dedka mraza, razočarana je le, ker si je tako dedek mraz, kot vsi njeni ljubimci, na koncu izbral črnolasko, ker mu je bilo s pesnico dolgčas (»tebi pa premalo je bilo«).

Ne grem na kolena,
ne bom več senca njena!
Ne bom se zdrobila,
kot kamen potonila!
Ne grem na kolena,
preveč sem sebe dala,

Pljuvala sem si v obraz,
ponos teptala!
Kdo si, kdo si,
da ti bi meni sodil?
Kdo si, kdo si,
da bi po meni hodil?

Zadnji krik duše po nedolžnih otroških časih, ko se še ni zavedala zlobe dedka mraza. Vendar v zadnji kitici pesnica pokaže moč boriti se z življenjem in se ne kesa več, zaradi lastne usode ( kot je že nakazala zgoraj), vendar se obrača nanj direktno z vprašanjem "kdo si ti, da po meni bi hodil?" in s tem neposredno izrazi svoje nestrinjanje s privzdigovanjem dedka mraza v razsodnika dobrega in zlega, razsodnika med dobrimi otroki in slabimi, plavolaskami in črnolaskami! S tem, ko dedka mraza spusti na običajni nivo, da je on, kot vsi drugi ljudje in da nima pravice soditi malim punčkam, dvigne sebe na višji nivo zavedanja realnosti današnjega življenja in s tem lepo zaključi mojstrsko pesem.
Zunanje povezave

Slika in besedilo pesmi, ki jo lahko tudi poslušate
Saša Lendero fan club